emir

Pogačica je ovalna kost, ovita v kito stegenske mišice iztegovalke. V zdravem kolenu pogačica drsi v žlebu med kondiloma spodnjega dela stegnenice. Kita, ki ovija pogačico, se pripenja na grčo golenice (kost, ki leži takoj pod stegnenico in z njo oblikuje kolenski sklep). Spodnji del pogačice je prekrit s hrustancem in drsi po hrustančni površini kolenskega žleba. Trenje blaži sklepna tekočina, ki je pri zdravem sklepu viskozna.

Stegenska mišica, pogačica in kita, v katero je pogačica vpeta, delujejo kot iztezna vzmet, ki omogočajo iztegovanje noge v kolenskem sklepu. Vzmet deluje brezhibno le v primeru, da se nahaja v ravni osi s kolkom, stegnenično kostjo in golenico. Pri izpahu pogačice pride do premika pogačice iz želene osi. Pogačica zdrsne iz žleba stegnenice pri vpogibu noge ali je celo konstantno premaknjena iz žleba. Premik pogačice je lahko na zunanjo (lateralna luksacija pogačice) ali notranjo (medialna luksacija pogačice) stran kolena.

Majhne in pritlikave pasme (maltežan, terier Jack Russell, boston terier, yorkshirski terier, čivava, pomeranec, pritlikavi koder, pekinčan, španjel Cavalier King Charles, papilon) so predisponirane predvsem za medialno luksacijo, medtem ko so velike pasme (shar pei, gladkodlaki prinašalec, akita, veliki pirenejski pes, labradorec, doga, bernardinec, irski volčji hrt) nagnjene k lateralni luksaciji.

Samice so 1,5 krat bolj nagnjene k izpahu pogačice. Prizadeti sta lahko tudi obe koleni, kar povzroča nelagodje in nezmožnost normalnega gibanja psa.

Vzroki za prirojeni izpah pogačic

Abnormalnosti skeleta, ki privedejo do deformacije vzdolžne osi zadnjih okončin in s tem normalen tek pogačice po ravni osi v kolenskem žlebu, so številni:

• kolenski žleb, po katerem drsi pogačica, je lahko preplitev;
• nenormalen položaj vratu glavice stegnenice (kar pripelje tudi do displazije kolčnega sklepa);
• nenormalna zakrivljenost in zarotiranost (torzija) stegnenične kosti;
• nenormalna zakrivljenost in zarotiranost golenice;
• zasuk kostne grče golenice, na katero je pripeta vez pogačice;
• posledična atrofija in fibrozacija stegnenične mišice, ki zaradi skrajšanja še bolj vleče pogačico stran od kolenskega sklepa;
• preohlapne vezi, ki držijo pogačico v kolenskem žlebu.

Dokazano je, da je izpah pogačice dedno obolenje. Pse z diagnosticiranim izpahom ne bi smeli uporabljati za vzrejo!

Izpah pogačice se lahko pojavi tudi zaradi poškodbe kolena in vezi, ki držijo pogačico v kolenskem žlebu. Šepanje se pojavi nenadno in je po navadi boleče. Koleno je toplo in zatečeno na strani strganih stranskih vezi pogačice.

Znaki

Znaki izpaha pogačice se razlikujejo glede na stopnjo izpaha in so po navadi opazni po četrtem mesecu starosti . Luksacija je lahko »naključna najdba« pri rednem cepljenju mladička. Pri napredovanih stopnjah je lahko prizadeta noga ves čas upognjena, ali pes občasno ali nenehno hodi po treh nogah. Večina prizadetih psov občasno privzdigne prizadeto tačko v zrak za nekaj korakov (preskoči par korakov) in jo po tem narahlo pretresejo in zravnajo, da se pogačica vrne v kolenski žleb. Izpah pogačice se lahko s časom stopnjuje, torej je vedno bolj izrazit. Mišica iztegovalka, na katero je pripeta pogačica, ni več v svoji osi. Zaradi tega se začne krčiti, še bolj potegne pogačico iz žleba in začne zvijati spodnji del stegnenice. V tem primeru ima kuža trajno dvignjeno nogico. Mladi psi manjših pasem imajo velikokrat »stojo na O« (kavbojsko stojo – genu varum) in pogačico izpahnjeno medialno. Velike pasme z lateralnim izpahom imajo »stojo na X« (genu valgum).

Diagnostika

Diagnostika sloni na tipanju (palpaciji) nestabilne pogačice v kolenskem žlebu pri ortopedskem pregledu. V primeru, da ugotovimo izpah, je nujno opraviti še bolj natančen ortopedski pregled in rentgensko slikanje pod pomirjevalom. Istočasno lahko ocenimo še kolke. Pri natančnem ocenjevanju deformiranosti stegnenične kosti in golenice uporabljamo CT. Posledica izpaha pogačice je tanjšanje hrustančne ploskve pogačice in kolenske grče ter nastanek artroze kolenskega sklepa. Stanje površine sklepnega hrustanca lahko ocenimo z artroskopijo.

Ocenjevanje stopnje luksacije pogačice

Z ortopedskim pregledom in RTG slikanjem lahko izpah pogačice razvrstimo v štiri stopnje:

1. stopnja – pogačico lahko z manipulacijo premaknemo iz kolenskega žleba, vendar se ta sama vrne v kolenski žleb.

2. stopnja – pogačica se občasno spontano izpahne, vendar se v kolenski žleb vrne z manipulacijo noge (upogibanjem, iztegovanjem in zasukom noge v zunanjo ali notranjo stran).

3. stopnja – pogačica je večinoma izpahnjena, v kolenski žleb jo lahko vrnemo manualno. Pri ponovni manipulaciji noge se pogačica reluksira.

4. stopnja – pogačica je premaknjena iz kolenskega žleba in jo z manipulacijo noge ne moremo spraviti v kolenski žleb. Plato golenice je lahko zarotiran do 90⁰. Kolenski žleb je zelo plitev ali celo izbočen. Stegnenične mišice so premaknjene v smeri luksacije. Spodnji del stegnenice je zarotiran zaradi trajnega krča stegneničnih mišic.

Razvrstitev po kategorijah

Izpah pogačice lahko razvrstimo v več kategorij:

• Medialna luksacija pri pritlikavih, miniaturnih in velikih pasmah – čeprav luksacija ni prisotna pri rojstvu, lahko anatomske nepravilnosti skeleta, ki so prisotne v tem času, pripeljejo do izpaha pogačice. V tem primeru se izpah obravnava kot deden. Znaki se pojavljajo pri:
  • Novorojenih psih – ti kažejo nenormalno stojo zadnjih nog (kavbojsko stojo), ki jo opazimo, ko kužki začnejo hoditi. V tej kategoriji največkrat diagnosticiramo 3. in 4. stopnjo izpaha pogačice.
  • Mladih in zrelih psih z 2. in 3. stopnjo izpaha – ti kažejo nenormalno ali občasno nenormalno hojo, ki jo opazimo šele, ko se simptomatika poslabša.
  • Starejših psih z 1. in 2. stopnjo izpaha – lahko pride do nenadnega šepanja zaradi poškodb mehkih tkiv ali poslabšanja artritičnih sprememb v sklepih.
• Lateralna luksacija pri pritlikavih in miniaturnih pasmah – ponavadi jo opazimo od 5.-8. leta starosti psa. Nepravilnosti skeleta so minimalne, sumi se na popuščanje mehkih tkiv zaradi še neznanih pomanjkljivosti skeleta. Večinoma ugotovimo 1. in 2. stopnjo izpaha. Spremembe se nahajajo na zunanji (lateralni) strani sklepa. Psi so funkcionalno bolj prizadeti kot pri medialni luksaciji. Pri starejših psih se znaki lahko razvijejo nenadno in so povezani s povečano aktivnostjo in poškodbami mehkih tkiv. Značilna je X stoja (genu valgum). Pri nenadni obojestranski luksaciji pes ne more stati in takšno stanje lahko zamenjamo z nevrološkim problemom.
• Lateralna luksacija pri velikih in gigantskih pasmah – ugotovljena je genetska predispozicija. Dejavniki, ki pripeljejo do kolčne displazije, kot so »coxa valga« (povečan kot inklinacije vratu glavice stegnenice) in povečana anteverzija vratu, so povezani z lateralno luksacijo pogačice. Te deformacije povzročajo interno rotacijo stegnenice z lateralno torzijo in valgusno deformacijo spodnjega dela stegnenice, kar premakne mehanizem kvadricepsa in pogačice lateralno. Najbolj pogosto se pojavlja obojestransko. Znaki se pojavijo že v 5. do 6. mesecu življenja. Najbolj pogosto opazimo X stojo (genu valgum). Pogačico lahko vrnemo v kolenski žleb. Vezi na zunanji strani kolena so ohlapne. Vezivno tkivo notranje strani kolena (medialni retinakulum) je zadebeljeno, tačka pa je pri hoji premaknjena na zunanjo stran.

Terapija

Luksacija pogačice 1.stopnje načeloma ne zahteva kirurške korekcije. Še posebej ne pri miniaturnih pasmah psov, ki so večino časa v naročju. V primeru, da se odločimo za korekcijo začnemo z najbolj enostavnim posegom – rekonstrukcijo mehkih tkiv. Kirurška terapija pride v poštev od 2. stopnje naprej. Velike pasme so bolj zahtevne za kirurško korekcijo pogačice. Še posebej, če je ta povezana s poškodbami sprednje križne vezi, kolčno displazijo in deformacijo stegnenice in golenice. Odvisno od stopnje luksacije, ki je prav tako povezana z deformacijo kosti, pridejo v poštev naslednji korektivni kirurški posegi:

• Rekonstrukcija mehkih tkiv, ki se nahajajo okoli pogačice. Namen je sprostiti tkiva na strani luksacije in učvrstiti tkiva na nasprotni strani, da naravnamo pogačico v kolenski žleb.
• Poglabljanje kolenskega žleba. Namen je poglobiti in razširiti žleb, v katerem bo pogačica nemoteno drsela pri napenjanju in sproščanju stegenske mišice (sulkoplastika).
• Prestavljanje golenične grče, na katero je pripeta kita pogačice. Namen je preusmeriti (naravnati v pravo os) stegensko mišico, pogačico in njeno nasadišče na golenični grči.
• Korekcija deformacije stegnenične in golenične kosti. Namen je korigirati zavito in zasukano kost in s tem povrniti ravno os poteka pogačice.

Zgoraj navedeni posegi se med seboj lahko dopolnjujejo. Pred vsakim posegom je potrebno opraviti temeljit klinični pregled, pogledati kri in urin.

Prognoza

Po opravljeni kirurški korekciji se za vsakega pacienta, odvisno od narave posega, naredi plan okrevanja in fizioterapije. Pri velikih pasmah je luksacija pogačice v večini primerov vezana na druge deformacije skeleta. V tem primeru je prognoza slabša. Ponovna luksacija pogačice po kirurškem posegu se pojavi predvsem zaradi pokanja implantiranega materiala, zaradi preobremenitve in zaradi okužb, povezanih z lizanjem rane.

Travmatski in prirojeni

Travmatski izpah komolčnega sklepa je posledica mehanične poškodbe, največkrat pri padcu, ali ko pes obvisi na zataknjeni sprednji nogi. Zaradi dobrega prilagajanja sklepnih površin, močne strukture mišic in vezi ter sklepne ovojnice, je izpah relativno redek pojav. Pri mladičih, ki imajo odprte rastne cone, pride ob taki poškodbi praviloma prej do zloma kosti v rastni coni kot do izpaha komolca. Ankonealni podaljšek kot kavelj vlega v komolčno jamo (fosso olecrani) in s tem dodatno preprečuje izpah, razen v primeru, da je podlahtnica rotirana za več kot 45 stopinj. Rotacijske sile se prenašajo na sklep preko mišično-vezivnih struktur. Devetdeset odstotkov izpahov komolca je v lateralno smer (podlaht se zamakne stran od telesa), kljub temu, da je lateralna kolateralna vez močnejša od medialne. K stabilnosti na medialni strani pripomore močan medialni kondil. Lateralna kolateralna vez je poškodovana v 18-50% primerov. Pri izpahu komolčnega sklepa lahko pričakujemo natrganje sklepne ovojnice in rupturo ali avulzijo ene ali obeh kolateralnih vezi. V resnejših primerih lahko pričakujemo tudi avulzijo mišic vpogibalk ali iztegovalk (mišice se izpulijo iz nasadišča v nadlahti).

Prirojeni izpah komolčnega sklepa je redek pojav, nastaja zaradi nepravilne rasti kosti, ki sklep sestavljajo. Na podlagi pozicije koželjnice in komolčnice po izpahu, je bila leta 1982 narejena radiološka klasifikacija prirojenih izpahov komolca v tri kategorije.

Tip I predstavlja lateralni (stran od telesa) ali kavdalni (nazaj) premik glave koželjnice. Komolčnica ostane na svojem mestu. Pojavlja se pri mladih psih srednjih in velikih pasem (posamični primeri so se pojavljali pri afganistanskih hrtih, zlatih prinašalcih, bullmastifih, škotskih ovčarjih, bokserjih, staroangleških ovčarjih, buldogih, dobermanih, shetlandski ovčarjih) in čeprav redkeje, tudi pri yorkshirskih terierjih in jazbečarjih.

Tip II je najbolj pogost tip kronične luksacije komolčnega sklepa in predstavlja lateralno rotacijo z luksacijo ali subluksacijo (delnim izpahom) komolčnice, ki jo občasno spremlja še luksacija koželjnice. Pojavlja se pri mladičih malih pasem (yorkshirski terier, boston terier, shetlandski ovčar, pritlikavi koder, pekinčan, pritlikavi pinč, pomeranec, mops, koker španiel, angleški buldog, čivava) in je povezana s hudo deformacijo sprednjih okončin.

Tip III predstavlja luksacijo koželjnice in komolčnice. Ni pasemske predispozicije in je dostikrat povezan z generalizirano ohlapnostjo sklepov (polyarthrodysplasia) in številnimi kongenitalnimi deformacijami okostja, kot je ektrodaktilija.

Diagnostika travmatskega izpaha komolčnega sklepa

Diagnozo postavimo na podlagi splošnega kliničnega pregleda in zgodovine poteka dogodkov (poškodba, ki se je zgodila pred kratkim zaradi pretepa, sunkovitem zaustavljanju ali obračanju pri vadbi, padcu z višine ali trka z avtom, zataknjeni sprednji okončini). Pri prihodu na kliniko pes ne obremenjuje prizadete noge. Nadlaht in komolčni sklep sta postavljena ob telesu, podlaht je odmaknjena in zarotirana navzven. Komolec je zatečen in boleč . Glede na to, da je za izpah zdravega komolca potrebna velika sila, in da je komolec v neposredni bližini prsnega koša, je nujno preveriti, ali so prisotne poškodbe prsnega koša. Opravimo tudi nevrološki pregled, da preverimo ali je prišlo do poškodbe živčevja, ki poteka ob komolčnem sklepu. S preverjanjem utripa na pedalni arteriji se prepričamo, da ni prišlo do poškodbe ožilja. Po opravljenem splošnem pregledu se lotimo rentgenskega slikanja, ki nam dokončno potrdi, ali je komolec zgolj izpahnjen, ali je prisoten tudi zlom kosti v komolčnem sklepu. Vidni drobci kosti ob strani sklepa nakazujejo na možno avulzijo (iztrganje) kolateralne vezi iz nasadišča na kosti.

Zdravljenje

Izpahnjeni komolec je zaželeno čim prej naravnati, da ne pride do trajnega krčenja mišic. Odločitev o konservativni terapiji, z naravnavanjem in imobilizacijo, ali kirurški terapiji je odvisna od tipa poškodbe. Komolec naravnamo v pomirjevalu oziroma narkozi. Pred tem se prepričamo, da ni prisotnih poškodb v prsnemu košu, glavi in trebuhu. Opravimo nevrološki pregled, slikamo prsni koš (izključimo krvavitve, poškodbe pljuč ter nabiranje zraka v prsnem košu) in naredimo ultrazvočno preiskavo trebušne votline (izključimo prisotnost proste tekočine zaradi poškodbe organov in krvavitev ali zaradi počenega sečnega mehurja). Imobilizacija naravnanega sklepa traja dva do tri tedne. Pri tem je potrebno prevezo redno menjati in kontrolirati komolec. Potem ko prevezo odstranimo, svetujemo zmerno gibanje še štiri do šest tednov, seveda ob redni fizioterapiji. V primeru, da po imobilizaciji noge pride do ponovnega izpaha oz. v primeru, da je komolčni sklep nestabilen že pri prvem pregledu, sklep stabiliziramo kirurško z vstavljanjem umetnih vezi in zunanjimi fiksatorji.

Zapleti

Pri pravilni oceni ali komolec lahko naravnamo ali je nujen kirurški poseg, so zapleti redki. V določenih primerih se zaradi nestabilnosti v sklepu lahko pojavijo artritične spremembe.

Pregled želodca z endoskopom

Gastroskopija je minimalno invaziven poseg, ki ga izvajamo v splošni anesteziji. S pomočjo gastroskopije ugotavljamo spremembe na sluznici želodca in spremembe v položaju želodca. Spremembe v globljih plasteh stene želodca, ki niso vidne na sluznici, veliko lažje diagnosticiramo s kombinacijo ultrazvoka in gastroskopije. Endoskopsko vodena biopsija nam poda hitro in zanesljivo oceno številnih bolezni želodca.

Klinični znaki, ki kažejo na obolenja prebavil:

• slabost,
• slinjenje,
• bruhanje/krvavo bruhanje,
• regurgitacija,
• driska/krvava driska,
• neprijeten zadah,
• neješčnost.

Pred posegom gastroskopije je zelo pomembno, da opravimo temeljito jemanje zgodovine poteka bolezni, splošni klinični pregled, pregled krvi, urina, blata, ultrazvoka ter nativni in kontrastni rentgen trebušne votline. Zgoraj opisani klinični znaki so namreč lahko posledica različnih obolenj, ki ne izvirajo iz prebavil. Primer so različne endokrine, infekcijske, metabolne in neoplastične (rakaste) bolezni. Ker pacient v času pregleda večinoma ne kaže kliničnih znakov, kot je npr. bruhanje, so opažanja lastnika zelo pomembna in dostikrat edini vir informacij, na podlagi katerih se veterinar odloči za nadaljne postopke. V veliko pomoč so tudi posnetki in slike, ki jih lastnik prinese veterinarju. Klinični znaki bolezni požiralnika, želodca in črevesja se dostikrat prekrivajo in lahko vključujejo vse tri dele prebavil. Zaradi tega se pri endoskopiji ni smiselno omejiti le na želodec, temveč je potrebno pregledati tudi požiralnik in dvanajstnik.

Takojšnjo gastroskopijo pri pacientih z akutnim (nenadnim) nastopom bruhanja svetujemo v primeru suma na tujek ali krvavitve iz razjede v sluznici želodca. Pred tem je potrebno opraviti ultrazvočno in RTG preiskavo trebušne in prsne votline.

Indikacije za gastroskopijo so v primeru:

• neprekinjenega, intenzivnega bruhanja, ki traja več kot tri do štiri dni,
• kroničnega (dalj časa trajajočega) občasnega bruhanja, ki traja več kot dva do tri tedne,
• krvavega bruhanja (obilnejša sveža krvavitev iz želodca),
• kroničnega slinjenja in neješčnosti.

Najbolj pogoste spremembe, ki jih ugotovimo so:

• kronični gastritis (kronično vnetje želodčne sluznice),
• tujki v želodcu,
• motnje v delovanju želodca,
• erozije na sluznici želodca,
• površinske in globinske razjede, ki segajo pod sluznico želodca (čir/ulkus),
• novotvorbe (tumorji),
• hipertrofna gastropatija (zadebelitev sluznice želodca in posledično zožanje kanala pri prehodu iz želodca v dvanajstnik) – najbolj pogosto pri kratkogobčnih pasmah.

Postopek gastroskopije

Pacienta najprej pomirimo z aplikacijo sedativa in nato vstavimo intravenski kateter (kanilo). Preko kanile apliciramo hitro delujoči narkotik, da lahko intubiramo pacienta. Skozi kanilo dovajamo tudi infuzijo, med in po posegu. Potem ko smo pacientu vstavili endotrahealni tubus in ga priklopili na inhalacijski aparat ter monitoring, ga postavimo na levi bok in mu v gobec vstavimo odpirač, da preprečimo poškodbo endoskopa. Sledi pregled ustne votline, požiralnika in želodca z gastroskopom. Gastroskopijo opravimo temeljito in z veliko potrpežljivosti, da ne spregledamo morebitne spremembe na sluznici požiralnika, želodca in dvanajstnika. Poseg  je neboleč. Pacient je oddan domov v zelo kratkem času po prebujanju iz narkoze. Posebne nege na domu ni.

Gastrointestinalna endoskopija je minimalno invazivna metoda pregledovanja prebavil. Ponuja nam možnost, da direktno pogledamo grlo, lumen požiralnika, želodca in črevesja. Zaradi povečave, ki jo dobimo na ekranu, težje spregledamo tudi najmanjše spremembe, ki se pojavljajo na sluznici prebavil in manj invazivno vzamemo vzorce tkiva za nadaljnjo diagnostiko in ocenitev uspešnosti zdravljenja po postavljeni diagnozi.

Kljub temu, da imamo na razpolago prednosti endoskopije kot sodobne diagnostične metode, je pomembno znati oceniti, v katerih primerih jo lahko uporabimo. Temeljito jemanje zgodovine bolezni, splošni klinični pregled (vključno z rektalnim pregledom) ter skrbno zbrane laboratorijske (kri, urin, pregled blata) in diagnostične preiskave (ultrazvok, rentgen) so še vedno osnova pri izbiri ustreznega kandidata za endoskopijo. Z omenjenimi preiskavami dobimo tudi oceno pacientovega stanja in ugotovimo ali je zmožen prestati narkozo, ki je neizogiben del endoskopskega posega. Kadar jo uporabljamo v smiselni povezavi s drugimi diagnostičnimi posegi, nam endoskopija ponuja odlično alternativo eksplorativni kirurgiji za direktno vizualizacijo tkiv, neinvazivno jemanje vzorcev spremenjenega tkiva, jemanje tujkov iz prebavil in vstavljanje hranilnih sond v prebavila. Zmožnost prepoznati številne potencialne indikacije za endoskopski poseg je velikega pomena, kot tudi obseg znanja, spretnosti in uspešnosti veterinarja pri uporabi endoskopije v praksi. Šele po tem lahko govorimo o upravičenosti implementacije endoskopije v praksi in svetovanja stranki, da se opravi endoskopski poseg.

Glede na to, da številne bolezni prizadenejo prebavni (gastrointestinalni) trakt, lahko pričakujemo tudi različne videze sprememb za vsako od njih. Zgornji prebavni trakt (požiralnik, želodec in dvanajstnik) ter debelo črevo (kolon), so dosegljivi za temeljit endoskopski pregled. V tem primeru govorimo o ezofagoskopiji, gastroskopiji, duodenoskopiji in kolonoskopiji. Pri pregledu notranjosti preostalega dela prebavnega trakta moramo zaradi omejitve v dolžini endoskopa in drugih tehničnih omejitev uporabljati tudi druge diagnostične metode, kot so ultrazvočna preiskava, nativno in kontrastno rentgensko slikanje in v večini primerov cenovno manj ugodna CT in MRI.

Endoskopijo opravljamo za preglede prebavil:

• ezofagoskopijo (pregled požiralnika),
• gastroskopijo (pregled želodca),
• enteroskopijo (pregled dvanajstnika in dela jejunuma in ileuma),
• kolonoskopijo (pregled debelega črevesja),
• biopsijo prebavil,
• jemanje vzorcev s površine sluznice s krtačo (za mikrobiološke in citološke preiskave),
• za odstranjevanje tujkov iz prebavil,
• za vstavljanje hranilnih sond v želodec in črevo,
• za razširitev zožitev, ki so nastale zaradi različnih vzrokov,
• za vodeni poseg polipektomije s kavterizacijo v rektumu in kolonu (polipi so izrastki v črevesni steni , ki se predvsem pri ljudeh lahko spremenijo v rakaste tvorbe).

Za preglede dihalnih poti:

• nazofaringoskopijo (pregled žrelnega dela nosnih prehodov) s pomočjo retroverzije (zavihanja gibljive konice fleksibilnega endoskopa za 180o ) čez mehko nebo,
• rinoskopijo (pregled nosnih prehodov za katerega se uporabljajo rigidni endoskopi),
• laringoskopijo (pregled grla pri ugotavljanju patoloških obolenj grla),
• traheoskopijo (pregled sapnika),
• bronhoskopijo (pregled nižjih delov dihalnih poti),
• vodeno bronhoalveolarno lavažo (izpiranje nižjih delov dihal z namenom pridobivanja vzorca za analizo celic in ugotavljanja ali so prisotne bakterije, glive in zajedalci),
• vodeno jemanje vzorcev s sluznice nižjih delov dihalnih poti s pomočjo ščetke (brush cytology),
• odstranjevanje tujkov iz dihal.

Za preglede sečil in rodil:

• uretroskopija (pregled sečnice predvsem za ugotavljanje ektopičnih uretrov in novotvorb),
• cistoskopija (pregled sečnega mehurja za ugotavljanje sprememb na sluznici in jemanje vzorcev sluznice za bakteriologijo in citologijo ter za odstranjevanje sečnih kamnov),
• ureteroskopija (pregled sečevodov),
• nefroskopija (pregled ledvičnih čašic),
• pregled rodil in umetno osemenjevanje,
• pri samicah lahko uporabljamo rigidni endoskop pri pregledu nožnice in rodil.

Endoskopija nam omogoča hitrejši in vsekakor manj invaziven pregled prebavil kot diagnostična laparotomija (diagnostični kirurški postopek pregleda trebušne votline) in jo štejemo med minimalno invazivne posege. Prednost endoskopije je, da lahko različna obolenja ugotovimo v zgodnji fazi, postavimo pravo diagnozo in določimo ustrezno zdravljenje.

Obolenja prebavil se kažejo z različnimi kliničnimi znaki:

• regurgitacija (za razliko od bruhanja je hrana, ki se nahaja v požiralniku, izvržena pasivno, torej brez napenjanja trebušnih mišic),
• neješčnost ali zmanjšan apetit,
• disfagija (oteženo požiranje),
• odinofagija (bolečina pri požiranju),
• napenjanje brez bruhanja,
• ptializem (konstantno slinjenje),
• bruhanje/krvavo bruhanje,
• driska/krvava driska,
• nezmožnost iti na blato,
• konstantno napenjanje,
• nepojasnjeno drsanje po zadnjičnem predelu,
• flatulenca (vetrovi),
• zgubljanje teže,
• bolečine v trebuhu (zgrbljena drža, stokanje).

Opisani znaki seveda ne pomenijo takojšnje indikacije za endoskopijo, omenjamo jih zaradi lažjega prepoznavanja znakov bolezni s strani lastnika.

Za razliko od endoskopije pri ljudeh je pri naših pacientih za opravljanje endoskopije potrebna pomiritev pacienta ali splošna anestezija. To dejstvo lahko omejuje uporabo endoskopije pri pacientih, ki slabo prenašajo narkozo. Zato mora veterinar pretehtati in oceniti smiselnost posega pri vsakem pacientu posebej. Z uporabo sodobnih diagnostičnih metod ter anestezijskih protokolov in monitoringa (spremljanja EKG-ja, frekvence dihanja in pulza, nasičenosti tkiv s kisikom, vsebnost CO2 pri izdihu, temperature pacienta ipd.) je tveganje pri narkozi postalo precej manjše, kot je bilo v preteklosti. Posledično je endoskopija postala zelo uporabna metoda diagnostike in terapije, zato jo s pridom izkoriščamo. Endoskopska oprema ni več privilegij univerzitetnih klinik in je dosegljiva tudi veterinarjem praktikom na referenčnih klinikah in v specializiranih ambulantah.

Ezofagoskopija je pregled votline in sten požiralnika s pomočjo endoskopa. Beseda ezofagus izhaja iz latinske besede oesophagus, le ta izhaja iz grške besede oisophagos in pomeni požiralnik, ki je del prebavne cevi od ust do želodca. Ezofagoskopija nam omogoča, da določimo spremembe na sluznici požiralnika.

Natančno spraševanje o  zgodovini poteka bolezni, splošni klinični pregled (vključno s tipanjem požiralnika v področju vratu) in skrbno zbrane laboratorijske (kri, urin, pregled blata) in diagnostične preiskave (ultrazvok, rentgen), so še vedno osnova pri izbiri ustreznega kandidata za ezofagoskopijo. S tem pridobimo oceno pacientovega stanja, kar nam omogoča predvideti zaplete pri narkozi, ki je neizogiben del endoskopskega posega.

Ezofagoskopija ni le dobro diagnostično orodje, uspešno jo uporabimo tudi pri zdravljenju zožitev požiralnika, aplikaciji terapevtikov v steno požiralnika, jemanju tujkov iz požiralnika, vstavljanju hranilnih sond in vstavljanju endoluminalnih stentov (mrežica v obliki cevi, ki se po vstavljanju v votli organ razširi in ohrani lumen/svetlino organa) v primeru razraščanja neoperabilnega tumorja v lumen/svetlino požiralnika. Lahko se uporablja tudi za vodeno izrezovanje tumorjev s pomočjo laserja. Ta minimalno invaziven poseg nam obenem omogoča, da odvzamemo vzorce za citološke, histološke in mikrobiološke preiskave.

Ezofagoskopija je indicirana pri živalih, ki kažejo znake prizadetosti požiralnika:

• regurgitacija (pasivno izbljuvanje zaužite hrane, ki ne pride do želodca),
• neješčnost z oteženim požiranjem,
• želja po hrani, vendar oteženo požiranje,
• bolečina pri požiranju,
• prekomerno slinjenje,
• izguba teže.

Rentgensko slikanje nam da prvo informacijo pri ugotavljanju razširjenega požiralnika (megaezofagusa), motnjah v delovanju požiralnika, anomalijah žilnega obroča, hiatalni herniji (zaradi ohlapnih vezi v trebušni preponi želodec prosto drsi iz trebušne v prsno votlino), divertikuluma (izbočenje stene požiralnika v obliki vrečke, v kateri zaostaja hrana in povzroči vnetje stene požiralnika), stiskanja požiralnika zaradi tumorja v prsni votlini.

Megaezofagus se lahko pojavlja zaradi hormonskih ali nevroloških motenj in vnetja. Ne glede na to, da pri megaezofagusu endoskopija ni idealen diagnostični poseg, lahko z njeno pomočjo pogledamo ali so na sluznici požiralnika znaki vnetja (ezofagitisa) in strikture (zožitve), ki bi lahko bili vzrok za pojav megaezofagusa.

Ezofagitis je vnetje sluznice požiralnika, ki se lahko pojavi kot posledica direktne mehanične poškodbe, zaužitja strupenih, jedkih snovi in refluksa želodčne kisline. Če vnetja stene požiralnika ne zdravimo, lahko pride do zožitve lumna in zaužita hrana tako težje prehaja v nadaljne dele prebavil. Z ezofagoskopijo si vsekakor pomagamo pri vstavljanju hranilne sonde v želodec, z namenom zagotavljanja hranilnih snovi psom, ki zaradi kakršnega koli razloga niso zmožni požiranja hrane.

Hujšanje se lahko pojavi sekundarno, kot posledica nezadostnega vnosa hranljivih snovi in je v povezavi s stopnjo prizadetosti požiralnika. Navidez zdrav pes, ki konstantno regurgitira hrano je lahko zelo ješč, vendar ker zaužita hrana nikoli ne pride v želodec, telo ne dobi hranljivih snovi. Velikokrat to opazimo pri živalih z megaezofagusom, z anomalijo žilnega obroča in pri ostalih zožitvah požiralnika. Hujšanje je lahko tudi posledica neješčnosti pri psih, ki imajo težave in bolečine pri požiranju zaradi vnetja, tujka ali tumorja.

Neješčnost se lahko pojavi v povezavi s kašljanjem, težkim dihanjem in vročino, kot posledica aspiracijske pljučnice (pes vdihne izbljuvano hrano in slino, kar povzroči bakterijsko okužbo pljuč), predrtja stene požiralnika (tujek, ki ima ostre robove ali je že dlje časa zagozden v požiralniku onemogoči normalno prekrvavitev stene in ta posledično odmre in poči) in bronhoezofagealne fistule (povezava med pljuči in požiralnikom, ki se lahko pojavi kot posledica prebitja tujka iz požiralnika v pljuča ali kot prirojena anomalija).

Včasih se, zaradi stalne izpostavljenosti požiralnika želodčni kislini, pri refluksu pojavi sprememba glasu kot kronično (dolgo časa trajajoče) vnetje grla (laringitis). Slaba motiliteta (gibljivost) in prevelika razširjenost požiralnika (megaezofagusa) nam velikokrat nakažejo na možnost paralize grla pri psu.

Klinični znaki bolezni požiralnika, želodca in črevesja se lahko prekrivajo in vključujejo vse tri dele prebavnega trakta. Zaradi tega se pri endoskopskem pregledu prebavnega trakta ni smiselno omejiti zgolj na požiralnik, ampak pregledamo trakt kot celoto. V tem primeru delamo ezofagoskopijo, gastroskopijo, duodenoskopijo, kolonoskopijo oz. delamo endoskopijo prebavil.

Pregled dvanajstnika in dela jejunuma

Enteroskopija pomeni pregled dvanajstnika in dela jejunuma (tešče črevo) s pomočjo endoskopa.

Endoskopija tankega črevesja je neprecenljiva minimalno invazivna metoda, s pomočjo katere pregledujemo in jemljemo vzorce sluznice tankega črevesja. Omejitev endoskopije se nanaša predvsem na dolžino endoskopa. Človeški endoskopi so dolgi 100 cm, medtem ko so veterinarski dolgi do 140 cm in omogočajo pregled daljšega segmenta črevesja. Spremembe v globljih plasteh stene črevesja, ki niso vidne na sluznici, veliko lažje diagnosticiramo s kombinacijo ultrazvoka in endoskopije.

Klinični znaki, ki kažejo na obolenja prebavil so:

• slabost,
• slinjenje,
• bruhanje/krvavo bruhanje (hematemeza),
• regurgitacija (vračanje hrane, ki zastaja v požiralniku),
• driska/krvava driska (melena),
• neprijeten zadah,
• neješčnost,
• hujšanje.

Pred posegom endoskopije je pomembno opraviti temeljito jemanje anamneze (zgodovine poteka bolezni), splošni klinični pregled, pregled krvi, urina, blata, ultrazvok trebušne votline, nativno in kontrastno rentgensko slikanje trebušne votline. Zgoraj opisani klinični znaki so namreč lahko posledica različnih obolenj, ki ne izvirajo iz prebavil. Primer so različne endokrine, infekcijske, metabolne in rakaste bolezni. Pri biopsiji tankega čreva dobimo le majhne, površinske kose sluznice, kar nam včasih ne pokaže dejanskega stanja in razsežnosti patologije črevesja. Zato je pri vprašljivih diagnozah potreben klasični kirurški ali asistirani laparoskopski (minimalno invazivni) poseg, da dobimo vse plasti črevesne stene. Endoskopija je manj invazivna kot klasična kirurgija ali laparoskopija, in zato zmanjša komplikacije in hospitalizacijo pacienta.

Indikacije za enteroskopijo so:

• bolezni tankega črevesja,
• driska/krvava driska (melena),
• bruhanje/krvavo bruhanje (hematemeza),
• bolezni debelega črevesja,
• drugo.

Patologija črevesja se pogosto kaže le z dalj časa trajajočim (kroničnim) bruhanjem, drisko ali hujšanjem. Pred enteroskopijo moramo pacienta postiti vsaj 12 do 24 ur. Za temeljit pregled morajo biti prebavila popolnoma prazna. Postopek poteka v splošni anesteziji.

Najpogostejše diagnoze, ki jih postavimo s pomočjo enteroskopije so:

• IBD (inflamatory bowel disease – vnetna bolezen črevesja),
• granulomatozni enteritis,
• limfangiektazija (razširitev limfnih žil, skozi katere uhajajo beljakovine),
• novotvorbe,
• tujek,
• razjeda.

Klinični znaki bolezni požiralnika, želodca in črevesja, se velikokrat prekrivajo in lahko vključujejo vse tri dele prebavil. Zaradi tega se pri endoskopiji ni smiselno omejiti le na dvanajstnik in jejunum, temveč je potrebno pregledati tudi požiralnik, želodec in včasih tudi vito (ileum) in debelo črevo (colon).

Pogostejši pri psičkah

Ektopični sečevod je sečevod, ki se v mehur ne izteka na normalnem mestu, ampak nižje, najpogosteje v vratu mehurja in sečnici, redkeje pa v vagini in maternici. Je kongenitalna napaka, ki nastane zaradi nepravilnega razvoja zarodkovega sečevoda. Pogosteje prizadete pasme psov so sibirski husky, labradorec, zlati prinašalec, novofundlanec, angleški buldog, zahodnovišavski terier, fox terier, skye terier, koder, valižanski korgi, mehkodlaki pšenični terier, švicarski planšar, kraški ovčar itn.

Ektopični sečevodi so  pogostejši pri psičkah vendar se lahko pojavljajo tudi pri samcih. Povprečna starost psičk pri katerih to malformacijo ugotovimo, je šest mesecev. Lastniki uhajanja urina pogosto ne opazijo takoj ali ga tolmačijo kot nenavajenost na čistočo oz. kot posledico vnetja sečil, kar pogosto zavede tudi veterinarje. Pri samcih se težave z ektopičnimi sečevodi pokažejo kasneje, pri starosti dveh let. Lahko pa zaradi dolge sečnice in sečnične zunanje mišice zapiralke, ki pri samcih ohranjata nadzor nad uriniranjem, ostanejo nediagnosticirani.

Znaki

Najbolj očiten znak obolenja je občasno ali stalno uhajanje urina. V več kot polovici primerov je uhajanje urina stalno prisotno od rojstva. Zaradi uhajanja urina je dlaka okoli zunanjih genitalij mokra in je lahko spremenjene barve, pogosta pa so tudi vnetja kože. Lastniki opažajo še pogostejše lizanje vulve ali prepucija ter specifičen smrad urina in/ali psa. Pri psih z ektopičnimi sečevodi so zelo pogoste okužbe mehurja. Z analizo urina najdemo bakterije, lahko tudi rdeče in bele krvničke. Z mikrobiološko preiskavo urina izoliramo vrsto bakterije, s testiranjem občutljivosti izoliranih bakterij za različne antibiotike na gojišču pa lahko ugotovimo, ali so bakterije odporne proti antibiotikom. Pri psih z ektopičnimi sečevodi so pogoste tudi druge sočasne nepravilnosti in bolezni urogenitalnega trakta, kar otežuje tako diagnostiko kot tudi oceno uspešnosti terapije. Največkrat ugotovimo okužbo sečil, pomanjkljivo delovanje zapiralke sečnice, razširjene sečevode in ledvične čašice ipd.

Diagnoza

Diagnostika ektopičnih sečevodov vključuje ekskretorno urografijo (rentgensko slikanje po intravenoznem kontrastu), retrogradno kontrastno urografijo (rentgensko slikanje po kontrastu vbrizganem skozi sečnico, pneumocistografijo (rentgensko slikanje po zraku vbrizganem skozi sečnico), ultrazvočno preiskavo, CT (računalniško vodeno tomografijo) s kontrastom, uretrocistoskopijo (endoskopsko preiskavo notranjosti spodnjih sečil) itd. Ekskretorna urografija je bila zelo dolgo najpomembnejša metoda za diagnostiko ektopičnih sečevodov, saj zagotavlja podatke o položaju, velikosti in morfologiji sečevodov. Daje pa tudi zanesljivo oceno drugih nepravilnosti zgornjih sečil. Vendar zadnje raziskave ugotavljajo, da sta še bolj natančni metodi CT s kontrastom in uretrocistoskopija, saj omogočata natančno razvrščanje ektopičnih sečevodov ter diagnostiko sočasnih prirojenih napak spodnjega urogenitalnega trakta. Podatke o strukturi sečnice in morfologiji spodnjega dela sečevoda lahko dobimo tudi s pneumocistografijo in retrogradno kontrastno urografijo. Ultrazvočna preiskava je praktično zelo uporabna, saj je cenejša, ne zahteva pomirjeval ali anestezije ter ponavljajočih rentgenskih slikanj. Res pa je, da ni dovolj natančna. Z ultrazvokom namreč postavimo diagnozo ektopičnega sečevoda, če lahko sečevodu sledimo mimo normalnega mesta iztekanja v mehur, vendar pa težko vidimo sečevod, ki ni razširjen. Cistoskopija (pregledovanje sečnih poti s kamero/ endoskopom) je poleg CT slikanja s kontrastom najbolj zanesljiva metoda.

Zdravljenje

Kljub temu, da lahko zdravila izboljšajo nadzor nad uriniranjem, priporočamo kirurško zdravljenje ali korekcijo z diodnim laserjem s pomočjo kamere. S kirurškim posegom se premesti ustje ektopičnega sečevoda v normalno področje iztekanja sečevoda v sečni mehur ali/in podveže ektopične podaljške. Izbira kirurške tehnike je odvisna od tipa ektopičnega sečevoda. Pri amputaciji sečevoda pride do poškodbe živčevja in krvnih žil, začasno je prizadeto ritmično krčenje sečevoda, kar lahko povzroči nastanek zožitev ali razširitev delov sečevoda in/ali okužbo sečil. Postoperativna oskrba vključuje ustrezno tekočinsko terapijo za vzpodbuditev uriniranja v kombinaciji s protimikrobnimi zdravili za učinkovito zdravljenje okužbe. Razširitve sečevodov in ledvičnih čašic se izboljšajo z vzpostavitvijo stika med sečevodom in sečnim mehurjem, ponavadi v dveh mesecih po operaciji. Ena do dve tretjini psov žal tudi po kirurškem zdravljenju urin še vedno uhaja, saj ektopično izvodilo sečevoda prekinja funkcionalno anatomijo mehanizma notranje mišične zapiralke sečnice. Pri takih psih lahko zdravila izboljšajo nadzor nad uriniranjem.

Prepoznavanje distocije

Distocijo definiramo kot porod, pri katerem je normalen prehod plodu skozi porodne poti moten ali nemogoč. Prepoznavanje težav pri porodu omogoča veterinarju in vzreditelju natančnejšo prognozo in ustrezno ukrepanje. V nadaljevanju je podan prikaz ugotavljanja težav, ki se lahko pojavijo pred in pri kotitvi, ter načrtovanje izbire ustreznih metod pomoči.

Latinska beseda Dystocia izhaja iz grških besed ”dys” kar pomeni težak, nenormalen, boleč, moten, in ”tokos”, kar pomeni porod. Razumevanje poteka normalnega poroda (eutocia) je nujno za prepoznavanje in reševanje nenormalnega poroda (dystocia).

Normalni porod

Porod lahko razdelimo v tri obdobja. Prvo je obdobje odpiranja materničnega vratu, ki traja 3 do 24 ur. Rektalna temperatura pade pod 38 stopinj Celzija. Maternica se začne krčiti. Vrat maternice se začne odpirati, kar prepoznamo kot vaginalni izcedek mlečno bele barve. Samica postaja nemirna in išče pozornost ali zasebnost. Frekvenca srca in dihanja se povišata.

Sledi obdobje iztiskanja plodu, ki ga spremlja močno krčenje maternice in začetek krčenja trebuha. Ko plod vstopi v porodni kanal, poči plodni mehur, kar opazimo kot obilnejši, bister vaginalni izcedek.

Psica mora iztisniti mladiča v tridesetih minutah aktivnega napenjanja. Rektalna temperatura se vrne na normalno (38 – 39 stopinj Celzija).

Tretje obdobje poroda je iztiskanje plodovih ovojnic, ki nastopi 5 do 15 minut po iztisku posameznega ploda. Do iztiska ovojnic lahko pride tudi šele po porodu dveh mladičev, ker si mladiči ponavadi sledijo izmenično, iz obeh materničnih rogov. Premor med dvema mladičema pri psici lahko traja od 30 minut do 6 ur. Starejše psice imajo lahko daljši premor.

Celoten porod pri psici lahko traja tudi do 24 ur.

Vzroki distocije

Distocija se lahko pojavi zaradi težav pri materi ali plodu.

Maternalni vzroki:

Maternična inercija:

Maternična inercija je oslabelost maternice. Posledično pride do nezmoznosti potiskanja ploda iz materničnega roga skozi telo maternice v porodni kanal. Tak tip distocije je v večini primerov odziven na konzervativno reševanje. Maternično inercijo lahko razčlenimo na:

1. Primarno inercijo – v term primeru ima psica normalno prehoden porodni kanal in normalno lego plodov

• Primarna inercija, povezana s podedovano pasemsko nagnjenostjo (pri terierskih pasmah, jazbečarjih, čivavah, buldogih).

• Prevelika raztegnjenost maternice (zaradi velikega ploda ali velikega števila plodov, presežka fetalnih tekočin).

2. Sekundarno inercijo maternice

• Premer medeničnega kanala – preozek medenični kanal se pojavi zaradi nesaniranih oz. neustrezno saniranih zlomov, neustrezne prehrane, starosti (premlade psice), novotvorb, zaradi prirojenih defektov.

• Nenormalen položaj maternice (zasuk maternice, kila maternice).

Izvenmaternični vzroki:

1. Nervoza (predvsem male in miniaturne pasme psov).
2. Konstitucija (pri buldogih globok prsni kos in ozek pas povzročita povešenost maternice. Pri porodu so tako mladiči pod relativno ostrim kotom na medenični izhod. Buldogi imajo lahko ohlapno trebušno mišičje, ki je nezmožno potiskanja plodu v medenično votlino).

Fetalni vzroki so:

1. Nesorazmerje med plodom in materjo:

• Določene pasme (buldog, bostonski terier, mops itn.) imajo širok ramenski premer, velike glave in ozke medenice ter so potencialni kandidati za pojav distocije.
• Pri enemu ali dveh plodovih so ti lahko preveliki v primerjavi s premerom porodnega kanala (miniaturne in male pasme).
• Malformacja ploda (nenormalna razvitost ploda).

2. Nenormalna pozicija ploda povzroči relativno povečanje velikosti.

3. Mrtvi plodovi.

4. Nezadosten signal za začetek poroda pri enemu mladiču (single-puppy sindrome).

Znaki distocije pri psici

Pred porodom prvega mladiča:

• Več kot 68 – 72 dni od paritve, ni znakov bližanja poroda.
• Več kot 24 – 36 ur od padca rektalne temperature pod 38 stopinj Celzija, ni znakov bližanja poroda.
• Po padcu se je rektalna temperatura vrnila na normalno, ni znakov bližanja poroda.
• Iztekanje plodovih tekočin pred začetkom napenjanja (po iztekanju plodne tekočine že 2 – 3 ure ni prišlo do iztiska mladiča).
• Neprekinjeni močni popadki, ki trajajo več kot 30 minut, brez povrženega mladiča.
• Občasni popadki, ki trajajo več kot 4 ure, brez povrženega mladiča.
• Zelen vaginalni izcedek (začetek odstopanja posteljice – porod se mora začeti takoj).
• Psica po10 urah od začetka prvega obdobja poroda ne prehaja v drugo obdobje. Ta prehod lahko traja od 3 – 24 ur.

Prvo obdobje poroda je pomembno za relaksacijo porodnih poti in pripravo maternice.

Po porodu prvega mladiča:

• Več kot 2 uri ni prišlo do poroda drugega mladiča.
• Neprekinjeno napenjanje več kot 30 minut, brez povrženega mladiča.
• Smrdeč ali krvav vaginalni izcedek.
• Zagozden mladič v porodnemu kanalu.
• Nelagodje psice (nenehno jokanje, nenormalna drža, apatičnost, trzanje mišic, težko dihanje, lizanje in grizenje vulve).

V praksi se vodenje poroda večinoma začne po telefonu. Natančno, načrtno jemanje podatkov o trenutnih dogodkih in določanje prioritet je kjučnega pomena za prepoznavanje in reševanje distocije.

Anamneza

Jemanje anamneze (zgodovine poteka dogodkov) mora biti izdelano do podrobnosti. Pogovor med veterinarjem in lastnikom psičke se začne z jemanjem podatkov o splošnem stanju psice, ki vključuje naslednje informacije:

• splošno stanje psice (apetit, obnašanje, telesna temperatura);
• datum prve in zadnje paritve;
• starost psice (riziko slabšega krčenja/inercije maternice raste s starostjo psice);
• pasma (kratkogobčne/brahioeefalične pasme imajo večji riziko distocije);
• ali je brejost potrjena in kakšno je število mladičev (pri enemu ali dveh je možnost distocije višja, isto velja pri visokem številu mladičev);
• število in potek prejšnjih porodov (41 % vseh primerov distocije se pojavi pri psičkah, ki prvič kotijo, zaradi še relativno ozkega porodnega kanala);
• težave pri prejšnjih porodih;
• morebitne stare poškodbe medenice in hrbtenice;
• ali so diagnosticirane kakšne bolezni pred oz. med brejostjo;
• pojav izcedkov iz nožnice: zelen izcedek pri psici pred porodom prvega mladiča kaže na odstop posteljice, krvav izcedek lahko kaže na poškodbo genitalnih poti;
• popadki;
• rektalna temperatura;
• ali je kakšen mladič že povržen, kdaj je povržen;
• ali je psica dobivala kakšna zdravila med brejostjo in porodom.

Anamneza po telefonu je večkrat nepopolna, zato si moramo narediti listo prioritet, ki so indikatorji distocije in zahtevajo takojšnji pregled veterinarja in ustrezno ukrepanje.

Klinični pregled

Klinični pregled je sestavljen iz splošnega pregleda in vaginalnega pregleda. Vaginalni pregled nam da informacijo o širini in lubrikaciji porodnih poti, relaksaciji in razširjenosti vagine, možnih deformacijah, zarastlinah, vezivnotkivnih pregradah in položaju ploda.

Plan terapije

Reševanje poroda vključuje konzervativne tehnike, kot so medikamentozna (umetni popadki, podporna terapija z infuzijami) in manipulativna pomoč. Pri tem moramo biti prepričani, da so fetusi dozoreli, porodni kanal popolnoma razširjen, lega fetusov pravilna, proporcija fetusa in porodnih poti ustrezna. Splošno stanje matere in fetusov mora biti primerno. Kirurške tehnike so epiziotomija in carski rez. Kontrola mladičev po porodu in carskem rezu izključuje prisotnost prirojenih malformacij.

Indikacije za carski rez so:

• Popolna primarna inercija maternice, ki ne odgovori na konzervativno terapijo.
• Delna primuna inercija maternice, ki je neodzivna na medikamentozno terapjo.
• Sekundarna inercija maternice z neustreznim nadaljevanjem poroda.
• Anomalije medenice in mehkih tkiv porodnih poti pri materi.
• Relativno preveliki plodovi (obstaja možnost, da je več takih).
• Absolutno preveliki plodovi (single puppy syndrome, monstruoznost).
• Presežek ali pomanjkljivost fetalnih tekočin.
• Malpozicija fetusa, ki je ne uspemo popraviti.
• Bitje srca fetusa pod 150-180/min (preverimo z ultrazvokom).
• Fetalna smrt.

Nasveti lastniku psice v obdobju brejosti in poroda

Določanje optimalnega časa paritve se začne, ko lastnik pripelje psičko na pregled vaginalnega brisa in odvzem krvi za progesteronski test. Vaginalni bris je zaželeno spremljati tekom vse gonitve. Včasih je bris in progesteronski test potrebno opraviti večkrat in s tem čim bolj optimalno določiti čas paritve.

Kontrolni ultrazvok brejosti se opravi 21 dni po paritvi in se ga ponovi proti koncu brejosti.

Po 5. tednu brejosti je potrebno psički ponuditi hrano za mladiče zaradi povečanih potreb matere po kalciju, beljakovinah in drugih hranljivih snoveh.

Porod lahko pričakujemo med 56. in 72. dnevom brejosti. Zaradi precejšnjih razlik med pasmami in individualno je v zadnjem obdobju brejosti pomembno opazovanje prvih znakov poroda. Nemir, delanje gnezda, iskanje pozornosti ali osamitev so spremembe v obnašanju, ki nakazujejo prihod poroda. V pomoč je tudi merjenje rektalne temperature.

Pri rodezijskih grebenarjih

Dermoidni sinus (dermoidna cista) je embriološko gledano defekt nevralne cevi. V času razvoja plodu prihaja do ločitve tkiv, ki se razvijejo v hrbtenico, od tkiv, ki se razvijejo v kožo. Če ta ločitev ni popolna, ostane povezava kože s hrbtenico.

Dermoidni sinus je viden kot diskretna odprtina na koži hrbta nad hrbtenico. Včasih ga lahko otipamo že pri nekaj tednih staremu mladiču kot vezivni trak, ki od površine kože poteka proti supraspinalnemu ligamentu hrbtenice, za katerega je pripet. V nekaterih primerih poteka še globlje in komunicira s hrbtenjačnim kanalom. Dlake okrog odprtine so formirane v šopek. Steno sinusa tvori koža, ki vsebuje dlačne folikle in lojnice, zato je sinus izpolnjen z dlakami, odmrlimi kožnimi celicami in izločkom lojnic, kar hitro privede do okužbe in vnetnih procesov. Pojavi se lahko nad hrbtenico, kjerkoli, od vratnega do križnega dela, lahko jih je tudi več. Čeprav je pojav dermoidnega sinusa najpogostejši pri rodezijskih grebenarjih, se pojavlja tudi pri mešancih z rodezijskimi grebenarji in pri nekaterih drugih pasmah ( bokser, shih tzu, špringer španjel, jorkširski terier, kerryjski modri terier, tajski grebenar).

Klinični znaki

Zaradi komunikacije sinusa z okolico vedno pride do bakterijske okužbe sinusa. Proces je lahko boleč, zdravi pa se s kirurško odstranitvijo celotnega sinusa in antibiotsko terapijo. V primeru komunikacije sinusa s hrbtenjačnim kanalom pride do vnetja hrbtenjačnih ovojnic (meningitis), hrbtenjače ( myelitis) ali vretenca (osteomyelitis). V teh primerih je terapija bolj zahtevna, možnost komplikacij ( paraliza, sepsa) , pa precej višja. Za uspešnost terapije je seveda ključna popolna odstranitev sinusa.

Diagnostika

Za ugotavljanje obsega sinusa sta najprimernejši preiskavi MRI – slikanje z magnetno resonanco in CT- računalniško vodena tomografija. Svetuje se tudi nativno in kontrastno rentgenološko slikanje, v primeru suma na infekcijo analiza cerebrospinalne tekočine.

Dedovanje in preventiva

Dermoidni sinus se pojavlja pri 5-10 odstotkih populacije rodezijskih grebenarjev. Dokazana je povezava med pojavom grebena in pogostnostjo dermoidnega sinusa. Tako je pri psih z grebenom pojav dermoidnega sinusa bolj pogost kot pri psih brez njega. Omenjena povezava je logična zaradi dejstva, da gre že pri pojavu grebena za napako v embrionalnem razvoju, ki pa na srečo nima negativnih posledic za zdravje psa. Dedovanje grebena je dominantno, zato se prenaša na potomce tudi pri parjenju z pasmami, ki grebena nimajo. Po drugi strani je dedovanje dermoidnega sinusa recesivno. To pomeni, da mora mladič dobiti okvarjeno genetsko zasnovo od obeh staršev, da bi prišlo do napake. V primeru da je eden od staršev prenašalec okvarjene genetske zasnove in drugi ne, lahko potomci prenašajo napako na svoje potomce. Genetskih testov za ugotavljanje zasnove za pojav dermoidnega sinusa zaenkrat ni. Po nekaterih raziskavah je možno pojavdermoidnega sinusa zmanjšati z dodajanjem folne kisline pred in med brejostjo.

Nepravilnega razvoja nevralne cevi ne moramo ugotoviti dovolj zgodaj, da bi lahko prekinili brejost. Prav tako zaenkrat ni možno določiti genetsko primerne starše za planiranje legel s tako imenovanimi genetskimi testi. Še ena oteževalna okoliščina je dejstvo, da na videz zdravi psi lahko prenašajo okvarjeno genetsko zasnovo na potomce. Zato je edini način, s katerim lahko zmanjšamo pogostnost pojava dermoidnega sinusa pri rodezijskih grebenarjih, ustrezna selekcija staršev oziroma preprečevanje razmnoževanja obolelih psov.

DS in vzreja

• Mladiče vzreditelj pregleda že ob rojstvu. Tudi če pri prvemu pregledu ne najdemo dermoidnega sinusa to še ni zagotovilo, da ga pes nima. Mladiče moramo redno pregledovati in predati mladiča novemu lastniku pregledanega.
• Vzreditelje je dolžan novem lastniku povedati, da je bil pes operiran in se ga naprej oddaja kot „pet“ kvaliteta.
• Pes z operiranim dermoidnim sinusom je izločen iz nadaljnje vzreje in ima vzrejno prepoved.

Operacija DS

Odstranitev dermoidnega sinus mora biti natančna. Previdno je potrebno odstraniti vse, da ne bi prišlo do kasnejših vnetij.

Pregled mladiča

S prostim očesom težko opazimo mesto, kjer se je na mladiču pojavil dermoidni sinus. Vedno je potrebno da dve različni osebi (lahko vzreditelja) pregledata mladiče. Seveda morata ti dve osebi biti primerno strokovno izobraženi.

Mladiča lahko pregledamo prvič že prvi dan po rojstvu. Vzdolž hrbta rahlo privzdignemo kožo in s prsti drsimo od vrha glave, vzdolž hrbtenice proti repu. Pri pojavu dermoidnega sinusa bi začutili kot da je v koži igla. Mesto kjer je dermoidni sinus opazimo tudi tako, da je tam luknja v koži, ki spominja na poro.

Če smo spregledali dermoidni sinus, se kasneje to mesto lahko vname in na mladičku opazimo bulico.

Brahicefalični psi zaradi otroškega videza, prijaznega in veselega značaja, uživajo veliko popularnost v svetu. Značilni kratki gobčki in velike učke spominjajo na mladiča, ki se mu je težko upreti. Poleg veselja lastnikov selekcija na kratkogobčnost prinaša posledice, s katerimi se v praksi pogosto soočamo.

Razvoj lobanje

Oblika pasje lobanje je lahko dolga in ozka (dolikocefalična – hrt), kratka in široka (brahicefalična -buldog) in vmesna (mezaticefalična – nemški ovčar). Po rojstvu je viscerokranium (del lobanje kjer so zobje) v primerjavi z neurokraniumom (delom lobanje kjer so možgani) nerazvit. Po rojstvu viscerokranium začne prehitevati rast nevrokraniuma, kar je v korelaciji s potrebo po zadostnemu prostoru za razvoj zob in nosno-grlenih struktur. Srednji del gobčka (splanhnokranium) se razvije nazadnje in s tem omogoči nosnim strukturam, da se nemoteno razvijajo in razporedijo v prostoru. Pri brahiocefaličnih pasmah je selekcija povzročila, da se razvoj splanhnokraniuma ustavi, kar posledično pripelje do rotacije zob, zgornje in spodnje čeljusti navzgor, dislokacije konh (nosnih lamel) in spremenjenega poteka nosnih prehodov in nazolakrimalnega (solznega) drenažnega sistema. Po rojstvu se začne razvoj frontalnih sinusov (sinusnih votlin nad očmi) in nazalnih konh (nosnih lamel). Pri brahicefaličnih pasmah se potek razvoja in rasti (velikost in oblika) le teh, bistveno razlikuje od normocefaličnih pasem. Pri francoskem buldogu so frontalni sinusi ekstremno majhni, pri mopsu celo manjkajo.

Anatomija in histološka zgradba

Kot posledica zavorte rasti zgornje čeljusti se pojavlja nenormalna (aberantna) rast konh. Le-te se zaradi pomanjkanja prostora razraščajo v ponujen obstoječi prostor, kot rostralno (proti nosni odprtini) rastoče aberantne konhe (rostrally growing aberant conchae- -RAC) in kavdalno rastoče (proti grlu) aberantne konhe (caudally growing aberant conchae-CAC), ter s tem onemogočajo nemoten pretok zraka skozi nosne prehode. Sprednji del nosnega prehoda (meatus nasi ventralis), nazalne konhe in etmoidalna kost (sitka) so porinjene navzgor in nazaj. Solzni drenažni sistem dobi povečan kot in s tem strmejšo pot. Zato tudi povečano solzenje. Brahicefalično dihalno stisko smo vedno jemali kot posledico neprehodnih zgornjih dihal, slabe ventilacije pljuč in posledično nezadostne oskrbe tkiv s kisikom. Novejše raziskave kažejo, da ima nos pri psih poglavitno vlogo tudi pri termoregulaciji. V nosni votlini normocefaličnih psov so izredno fino razvejane konhe (lamele). Največja od teh je spodnja nosna konha. Ta ima zelo obsežno in bogato prekrvavljeno površino sluznice, ki je oblikovana v fine spiralne lamele (kot bi list papirja narahlo zavili v rolo), med katerimi ob vdihu nemoteno kroži zrak. Nosna žleza, ki je locirana v zgornjem delu nosu, pošilja izvodilo v področje nosnic. Sekret žleze se nabira v žlebu podobnem kanalu spodnje konhe. Pri vdihu se zaradi vleka tekočina razporedi po celotni površini sluznice lamel navzgor in izhlapeva, kar povzroči hlajenje krvi v žilah sluznice lamel. Kot obligatorni dihalci skozi nos, brahicefalični psi trpijo zaradi zaprtih nosnih prehodov. Vendar je problem bolj obsežen. Selekcija na brahicefalijo je pripeljala do sprememb celotnega dihalnega sistema:

Nosni odprtini in nosni prehod

Če začnemo pri nosnih odprtinah, opažamo zožitev leh te in obenem zožitev nosnega prehoda zaradi nosničnih gub, ki so nadaljevanje krila nosnic in so sicer normalne velikosti v nenormalno malem prostoru. Zožitev nosnih odprtin lahko opazimo s prostim očesom. Z razvojem rinoskopije in CT/MR diagnostike smo ugotovili, da je tisto kar ne vidimo, zožitev nosnega prehoda. Pri normocefaličnem psu je krilo nosnice zelo mobilno in se odpre pri vdihu in omogoči nemoten pretok zraka skozi nos. Pri brahicefaličnih pasmah relativna velikost nosnic in deviacija (zavih) nosu navzgor in nazaj onemogočata mobilnost nosnic.

Nosna votlina

Nosna prehoda se nadaljujeta v nosno votlino, kjer zaporo povzročajo nosne konhe (lamele). Po rojstvu so konhe nerazvite in dosežejo svojo normalno velikost po koncu razvoja nosne votline. Rast konh se ustavi, preden se sluznice sosednjih konh (lamel) začnejo dotikati. Selektivna vzreja je pripeljala do zavore rasti in prezgodnjega prenehanja rasti nosnega dela lobanje na manj kot tretjino naravne velikosti. Žal mehke strukture, ki se nahajajo v nosu, niso bile pod vplivom te zavore. Nosne konhe in nosni prehodi so se bili primorani prilagoditi zmanjšanem prostoru. Ta pojav imenujemo relativna hipertrofija konh (navidezna povečanost lamel). Nosne konhe imajo v sprednjem in srednjem delu dihalno, in v zadnjem delu vohalno funkcijo. Zato so široki nosni prehodi zelo pomembni za nemoteno opravljanje funkcije konh. Po tem takem ni čudno, da lastniki poročajo, kako se po operaciji nosu – vestibuloplastiki (odstranitvi kril nosnic in nosničnin gub, ki se nadaljujeta iz krila nosnic proti konham) njihovi psi vedejo nenavadno, ker so začeli ovohavati po tleh.

Nazofarinks

V nazofaringealnem (nosno-žrelnem) področju prihaja do brstenja mehkih tkiv. Situacijo lahko opišemo s t.i. »meat-in-the-box« modelom. Nazofarinks povezuje nos in grlo in je pomembna povezava zgornjih in spodnjih dihal. Lahko si ga predstavljamo kot mehko, lahko kolapsirajočo cev, ki poteka skozi škatlo z rigidnimi zunanjimi stenami (kar nam v tem kontekstu predstavlja baza lobanje in spodnja čeljust). V škatli okrog cevi se nahaja material različne konzistence (mišice, maščoba, mandlji, jezik). Glede na to, da cev nima trdne stene (kot sapnik), se lahko sesede. Selekcija na skrajšano zgornjo in spodnjo čeljust je pripeljala do tega, da je prostor v škatli izredno reduciran. Kot je že omenjeno, selekcija redukcije rasti lobanje ni vplivala na redukcijo rasti mehkega tkiva. S tem je prišlo do obsežne redukcije prostora v škatli in pritiskanja na cev. Kopičenje maščobnega tkiva (bolj zamaščen je pes več maščobe se nabira v tem področju), povečane tonzile in makroglosija (povečan jezik), še dodatno vplivajo na redukcijo prostora in zožitve cevi. Strukture pritiskajo iz grlno-žrelnega dela proti mehkemu nebu in ga silijo zgoraj v nosno-žrelni del. Tako pride do pritiska na cev ali celo popolne zapore cevi. Še posebej se to izrazi pri zaprti čeljusti. Zato za brahicefalične pasme velja, da pritisk na spodnji del vratu in glave lahko povzroči dihalno stisko ali celo zadušitev. Na to moramo biti pozorni pri zbujanju psa iz narkoze. Poleg navedenih dejavnikov se moramo zavedati tudi vpliva negativnega pritiska na področje nosno-žrelnega dela. Pri vdihu negativen pritisk povzroči, da se že sicer obremenjena cev, ki ni dovolj rigidna, dokončno sesede, stene cevi se dotaknejo in slišimo značilno smrčanje. Mejo med nosno-žrelnim delom in ustno votlino predstavlja mehko nebo. V preteklosti smo poudarjali predvsem preveliko dolžino mehkega neba. Danes vemo, da je tudi zadebeljenost mehkega neba tista, ki v veliki meri prispeva k zapori celotnega nosno-žrelnega dela. Grlno-žrelni del je zaprt tudi zaradi redukcije prostora v ustni votlini. Jezik je proporcionalno predolg in predebel. Temu pojavu rečemo relativna makroglosija (navidezna povečana velikost jezika), ki jo je moč opaziti pri francoskih buldogih.

Larinks

Larinks (grlo) mopsa in francoskega buldoga se v veliki meri razlikuje. Pri mopsu opažamo kolaps (sesedanje) grlenih struktur zaradi hondromalacije (mehčanje grlnega hrustanca). Francoski buldogi imajo precej bolj rigidne grlne hrustance in manj ohlapno sluznico. Pri obeh pasmah se pojavljajo tudi težave z grlnimi vrečkami v povezavi s povišanim negativnim pritiskom pri vdihu.

Sapnik in sapnice

Mopsi imajo flacidne hrustančne obroče (traheomalacija – mehčanje obročkov sapnika). Pomanjkanje rigidnosti povzroči sploščenje hrustančnih prstanov. Endoskopska slika je podobna trahealnemu kolapsu pri drugih pasmah. Po drugi strani pri francoskem buldogu opazimo čvrste hrustančne obroče, ki se prekrivajo. Govorimo o hipoplaziji (nerazvitosti) sapnika. Takšna slika se nadaljuje v sapnice. Pri mopsih je pogost predvsem levostranski bronhialni kolaps, medtem ko pri francoskih buldogih opažamo rigidno, vendar zožano bronhialno drevo.

Patofiziologija brahicefaličnega sindroma

Pri vdihu se pljuča razširijo, kar povzroči fiziološki negativni pritisk in pretok zraka skozi nos, žrelo in grlo v dihalno cev. Pri zdravem psu močan vdih ne povzroči kolapsa nosno-žrelnega dela dihal. Pri brahicefalikih pa je zaradi številnih zožitev (zožitev nosnega vhoda, zožitev nosnega prehoda, zožitev v nosni votlini zaradi hipertrofičnih in displastičnih konh, zožitev nosno-žrelnega dela, grla, dihalne cevi – sapnika) potreben zelo visok negativen pritisk, da žival lahko dobi potrebno količino zraka. Matematično gledano, zmanjšanje premera dihal za polovico poveča upor za šestnajstkrat. Zato pri teh pacientih opažamo izrazit napor pri vdihu.

Zanimivo je, da lastniki brahicefaličnih pasem na preglede pogosto prihajajo zaradi problema slinjenja, bruhanja in regurgitacije, ne pa zaradi oteženega dihanja, ki ga žal imajo za značilnost teh pasem. Vzrok je v povezavi patofizioloških procesov v dihali, s tistimi v prebavilih. Anatomske in funkcionalne motnje zgornjih dihal torej sledijo anatomskim in funkcionalnim motnjam prebavil. Možna je skupna patofiziološka pot; brstenje sluznice dihal in prebavil je lahko posledica selekcije na skrajšanje telesa. To je vidno pri žrelnem tkivu, mehkem nebu in verjetno sluznici želodca. Prebavne motnje kot so slinjenje, regurgitacija, bruhanje in refluks, lahko zaradi konstantne iritacije poslabšajo dihalne motnje z obremenitvijo žrelnega področja z želodčno kislino.

Po drugi strani negativen pritisk pri vdihu pripelje do refluksa kisline in sline in želodca. Želodčni refluks, ter posledična regurgitacija in bruhanje lahko povzročijo vnetje zgornjega dela požiralnika, grla in žrela, ter še naprej slabšajo dihanje. Napor pri dihanju lahko stimulira avtonomni simpatični živčni sistem, kar upočasni motiliteto (gibljivost) želodca in poveča čas praznjenja želodca. Kronično bruhanje, počasno praznjenje želodca in hiatalne hernije, so opredeljeni kot vzroki gastroezofagealnega refluksa. Pri brahicefaličnih pasmah je to verjetno posledica visokega negativnega pritiska v prsnem košu in trebuhu, ki se pojavi pri vdihu. Počasno praznjenje želodca, brstenje sluznice želodca, zožitev prehoda želodca v črevo, neprimerno delovanje tega prehodnega dela in posledično vračanje vsebine iz dvanajstnika v želodec, kronično vnetje želodca, slabo delovanje zapiralke med požiralnikom in želodcem in s tem uhajanje hrane in želodčne kisline iz želodca v požiralnik, axialna hiatalna hernija (želodec skozi odprtino v trebušni preponi zdrsne v prsni koš) in vnetje spodnjega dela požiralnika, granulomi glasilk so patologije, ki jih poleg težav z zgornjimi dihali lahko pričakujemo pri teh pasmah.

Že opisane anatomske nepravilnosti onemogočajo ustrezno termoregulacijo in so razlog za epizode pregrevanja. Predolgo mehko nebo, ki pri vdihu sili v grlno odprtino, lahko deluje kot stimulus za refleks bruhanja, t.i. »gag reflex« (kot če bi hoteli bruhati in bi si porinili prste v grlo). Ugotovljeno je, da imajo brahicefaliki lahko konstantno pomanjkanje nasičenosti tkiv s kisikom. Neustrezna pljučna ventilacija, kot posledica zapore zgornjih dihal, lahko privede do redukcije v koncentraciji kisika v krvi. Kot posledica pomanjkanja kisika se pojavi zožitev žil z namenom preusmeritve krvi iz slabo, v dobro ventilirane pljučne mešičke. Zožitev žil v pljučih in posledično povišan krvni tlak pripeljeta do desnosrčnega popuščanja, prehoda tekočin v vezivno tkivo pljuč med pljučnimi mešički ter živčne (vagalne) stimulacije in posledično počasnega bitja srca.

Klinični znaki

Pri pacientu opazimo zožitev nosne odprtine in paradoksično gibanje nosnic (pri vdihu navznoter namesto navzven), smrčanje, oteženo dihanje, široko razprt prsni koš (»barrel chest«) in dihanje s trebuhom. V primerih, kjer je bolezen napredovala ali ob fizičnem naporu, sploh ob višjih temperaturah, se pojavi modrikavost sluznic, omedlevica in pregrevanje. Kot že omenjeno so zelo pogosti prebavni znaki, npr. slinjenje, regurgitacija, bruhanje pene ipd. Hipertermija zaradi nezmožnosti regulacije telesne temperature je zelo pogosta.

Diagnostika

Rentgenogram grlnega dela nam lahko pokaže predolgo in zadebeljeno mehko nebo, zoženo dihalno cev in relativno makroglosijo. Rentgenogram prsnega koša nam lahko pokaže zoženo dihalno cev (pri buldogih in mopsih), spremembe pljuč in patologijo srca. Tudi CT je zelo uporaben za prikaz nosno-grlenih struktur. Z rinoskopijo lahko vidimo aberantne konhe. Pri pregledu grla (laringoskopiji) lahko opazimo povečano mehko nebo in mandlje, ohlapno sluznico grla, sesedanje grlnih hrustancev, izvihano sluznico grlnih vrečk in granulom glasilk, do katerega prihaja zaradi draženja glasilk z želodčno kislino pri refluksu. Pri traheoskopiji/bronhoskopiji lahko opazimo kolaps sapnika in bronhijev.

Terapija

Pri akutni respiratorni stiski je pomembno, da psa ohladimo, dovajamo 100% kisik, apliciramo protivnetna zdravila za zmanjšanje edema sluznic in po potrebi dodamo pomirjevala, da omilimo pohitreno dihanje in posledično pregrevanje, ki ga še dodatno poslabša delo dihalnih mišic. Gastrointestinalne težave rešujemo z gastroprotektanti. Vnetja želodca lahko potrdimo z gastroskopijo. Monitoring je nujen pred, med in po operativnem posegu.

Kirurška terapija

Nosnice in nosne prehode popravljamo z vestibuloplastiko. Konhe: LATE (lasersko asistirana ablacija konh/turbinektomija) Mehko nebo: stafilektomija (v primeru, ko mehko nebo ni zadebeljeno) folded flap palatoplastika (za skrajšanje in stanjšanje zadebeljenega dolgega mehkega neba) Larinks: resekcija laringealnih vrečk, parcialna laringektomija, aritenoidna lateralizacija Farinks: tonzilektomija Traheja: traheostomija (le v nujnih primerih).

Po operaciji mora biti pacient intubiran čim daljši čas, intravenski kanal za dodatno sedacijo, analgezijo in infuzijo mora biti dostopen. Zaželeno je vstaviti nosno sondo za dovajanje 100% kisika. Spremljanje pacienta z monitorjem in opazovanje po operaciji je nujno dokler ni popolnoma pri zavesti. Kortikosteroide apliciramo po potrebi. Možne komplikacije po operaciji so: aspiracijska pneumonia, nazofaringealni refluks, postoperacijski edem, krvavitev iz nosnic, kardiološki zapleti in gastrointestinalne težave.

Prognoza

Raziskave kažejo izboljšanje znakov v več kot 90% in padec mortalitete iz 15% na 4%. Pomemben prognostični faktor je prisotnost/pojav laringealnega kolapsa, megaezofagusa ali težav s srcem.  Poudarek moremo dati na vez kinolog- -vzreditelj-veterinar in selekcijo v smeri reševanja kratko gobčnosti ter ozaveščanja laične javnosti. Preventivna in kurativna kirurška terapija ter preprečevanje debelosti sicer prinašajo dobre rezultate, vendar to ni rešitev težav, ki jih prinaša otroški videz brahicefalikov.

ANGLEŠKI BULDOG:

slika 1 – nosnice pred posegom

slika 2 – nosnice po posegu

slika 3 – nosnice 7 dni po posegu

slika 4 – dolgo in zadebeljeno mehko nebo pred posegom

slika 5 – vidna odprtina grla po operaciji mehkega neba

slika 6 – kontrola 7 dni po operaciji mehkega neba

slika 7 – odstranjen del mehkega neba in odstranjen zunanji del nosnic ter celotna krila nosnic, ki se nahajajo v notranjosti nosu

FRANCOSKI BULDOG:

slika 1 – nosnice pred posegom

slika 2 – nosnice po posegu

slika 3 – dolgo in zadebeljeno mehko nebo pred posegom

slika 4 in 5 – vidna odprtina grla po operaciji mehkega neba

slika 6 – odstranjen del mehkega neba in odstranjen zunanji del nosnic ter celotna krila nosnic, ki se nahajajo v notranjosti nosu