Pregled želodca z endoskopom
Gastroskopija je minimalno invaziven poseg, ki ga izvajamo v splošni anesteziji. S pomočjo gastroskopije ugotavljamo spremembe na sluznici želodca in spremembe v položaju želodca. Spremembe v globljih plasteh stene želodca, ki niso vidne na sluznici, veliko lažje diagnosticiramo s kombinacijo ultrazvoka in gastroskopije. Endoskopsko vodena biopsija nam poda hitro in zanesljivo oceno številnih bolezni želodca.
Klinični znaki, ki kažejo na obolenja prebavil:
- slabost,
- slinjenje,
- bruhanje/krvavo bruhanje,
- regurgitacija,
- driska/krvava driska,
- neprijeten zadah,
- neješčnost.
Pred posegom gastroskopije je zelo pomembno, da opravimo temeljito jemanje zgodovine poteka bolezni, splošni klinični pregled, pregled krvi, urina, blata, ultrazvoka ter nativni in kontrastni rentgen trebušne votline. Zgoraj opisani klinični znaki so namreč lahko posledica različnih obolenj, ki ne izvirajo iz prebavil. Primer so različne endokrine, infekcijske, metabolne in neoplastične (rakaste) bolezni. Ker pacient v času pregleda večinoma ne kaže kliničnih znakov, kot je npr. bruhanje, so opažanja lastnika zelo pomembna in dostikrat edini vir informacij, na podlagi katerih se veterinar odloči za nadaljne postopke. V veliko pomoč so tudi posnetki in slike, ki jih lastnik prinese veterinarju. Klinični znaki bolezni požiralnika, želodca in črevesja se dostikrat prekrivajo in lahko vključujejo vse tri dele prebavil. Zaradi tega se pri endoskopiji ni smiselno omejiti le na želodec, temveč je potrebno pregledati tudi požiralnik in dvanajstnik.
Takojšnjo gastroskopijo pri pacientih z akutnim (nenadnim) nastopom bruhanja svetujemo v primeru suma na tujek ali krvavitve iz razjede v sluznici želodca. Pred tem je potrebno opraviti ultrazvočno in RTG preiskavo trebušne in prsne votline.
Indikacije za gastroskopijo so v primeru:
- neprekinjenega, intenzivnega bruhanja, ki traja več kot tri do štiri dni,
- kroničnega (dalj časa trajajočega) občasnega bruhanja, ki traja več kot dva do tri tedne,
- krvavega bruhanja (obilnejša sveža krvavitev iz želodca),
- kroničnega slinjenja in neješčnosti.
Najbolj pogoste spremembe, ki jih ugotovimo so:
- kronični gastritis (kronično vnetje želodčne sluznice),
- tujki v želodcu,
- motnje v delovanju želodca,
- erozije na sluznici želodca,
- površinske in globinske razjede, ki segajo pod sluznico želodca (čir/ulkus),
- novotvorbe (tumorji),
- hipertrofna gastropatija (zadebelitev sluznice želodca in posledično zožanje kanala pri prehodu iz želodca v dvanajstnik) – najbolj pogosto pri kratkogobčnih pasmah.
Postopek gastroskopije
Pacienta najprej pomirimo z aplikacijo sedativa in nato vstavimo intravenski kateter (kanilo). Preko kanile apliciramo hitro delujoči narkotik, da lahko intubiramo pacienta. Skozi kanilo dovajamo tudi infuzijo, med in po posegu. Potem ko smo pacientu vstavili endotrahealni tubus in ga priklopili na inhalacijski aparat ter monitoring, ga postavimo na levi bok in mu v gobec vstavimo odpirač, da preprečimo poškodbo endoskopa. Sledi pregled ustne votline, požiralnika in želodca z gastroskopom. Gastroskopijo opravimo temeljito in z veliko potrpežljivosti, da ne spregledamo morebitne spremembe na sluznici požiralnika, želodca in dvanajstnika. Poseg je neboleč. Pacient je oddan domov v zelo kratkem času po prebujanju iz narkoze. Posebne nege na domu ni.
