Gastrointestinalna endoskopija je minimalno invazivna metoda pregledovanja prebavil. Ponuja nam možnost, da direktno pogledamo grlo, lumen požiralnika, želodca in črevesja. Zaradi povečave, ki jo dobimo na ekranu, težje spregledamo tudi najmanjše spremembe, ki se pojavljajo na sluznici prebavil in manj invazivno vzamemo vzorce tkiva za nadaljnjo diagnostiko in ocenitev uspešnosti zdravljenja po postavljeni diagnozi.

Kljub temu, da imamo na razpolago prednosti endoskopije kot sodobne diagnostične metode, je pomembno znati oceniti, v katerih primerih jo lahko uporabimo. Temeljito jemanje zgodovine bolezni, splošni klinični pregled (vključno z rektalnim pregledom) ter skrbno zbrane laboratorijske (kri, urin, pregled blata) in diagnostične preiskave (ultrazvok, rentgen) so še vedno osnova pri izbiri ustreznega kandidata za endoskopijo. Z omenjenimi preiskavami dobimo tudi oceno pacientovega stanja in ugotovimo ali je zmožen prestati narkozo, ki je neizogiben del endoskopskega posega. Kadar jo uporabljamo v smiselni povezavi s drugimi diagnostičnimi posegi, nam endoskopija ponuja odlično alternativo eksplorativni kirurgiji za direktno vizualizacijo tkiv, neinvazivno jemanje vzorcev spremenjenega tkiva, jemanje tujkov iz prebavil in vstavljanje hranilnih sond v prebavila. Zmožnost prepoznati številne potencialne indikacije za endoskopski poseg je velikega pomena, kot tudi obseg znanja, spretnosti in uspešnosti veterinarja pri uporabi endoskopije v praksi. Šele po tem lahko govorimo o upravičenosti implementacije endoskopije v praksi in svetovanja stranki, da se opravi endoskopski poseg.

Glede na to, da številne bolezni prizadenejo prebavni (gastrointestinalni) trakt, lahko pričakujemo tudi različne videze sprememb za vsako od njih. Zgornji prebavni trakt (požiralnik, želodec in dvanajstnik) ter debelo črevo (kolon), so dosegljivi za temeljit endoskopski pregled. V tem primeru govorimo o ezofagoskopiji, gastroskopiji, duodenoskopiji in kolonoskopiji. Pri pregledu notranjosti preostalega dela prebavnega trakta moramo zaradi omejitve v dolžini endoskopa in drugih tehničnih omejitev uporabljati tudi druge diagnostične metode, kot so ultrazvočna preiskava, nativno in kontrastno rentgensko slikanje in v večini primerov cenovno manj ugodna CT in MRI.

Endoskopijo opravljamo za preglede prebavil:

ezofagoskopijo (pregled požiralnika),
gastroskopijo (pregled želodca),
enteroskopijo (pregled dvanajstnika in dela jejunuma in ileuma),
kolonoskopijo (pregled debelega črevesja),
biopsijo prebavil,
jemanje vzorcev s površine sluznice s krtačo (za mikrobiološke in citološke preiskave),
za odstranjevanje tujkov iz prebavil,
za vstavljanje hranilnih sond v želodec in črevo,
za razširitev zožitev, ki so nastale zaradi različnih vzrokov,
za vodeni poseg polipektomije s kavterizacijo v rektumu in kolonu (polipi so izrastki v črevesni steni , ki se predvsem pri ljudeh lahko spremenijo v rakaste tvorbe).

Za preglede dihalnih poti:

nazofaringoskopijo (pregled žrelnega dela nosnih prehodov) s pomočjo retroverzije (zavihanja gibljive konice fleksibilnega endoskopa za 180o ) čez mehko nebo,
rinoskopijo (pregled nosnih prehodov za katerega se uporabljajo rigidni endoskopi),
laringoskopijo (pregled grla pri ugotavljanju patoloških obolenj grla),
traheoskopijo (pregled sapnika),
bronhoskopijo (pregled nižjih delov dihalnih poti),
vodeno bronhoalveolarno lavažo (izpiranje nižjih delov dihal z namenom pridobivanja vzorca za analizo celic in ugotavljanja ali so prisotne bakterije, glive in zajedalci),
vodeno jemanje vzorcev s sluznice nižjih delov dihalnih poti s pomočjo ščetke (brush cytology),
odstranjevanje tujkov iz dihal.

Za preglede sečil in rodil:

uretroskopija (pregled sečnice predvsem za ugotavljanje ektopičnih uretrov in novotvorb),
cistoskopija (pregled sečnega mehurja za ugotavljanje sprememb na sluznici in jemanje vzorcev sluznice za bakteriologijo in citologijo ter za odstranjevanje sečnih kamnov),
ureteroskopija (pregled sečevodov),
nefroskopija (pregled ledvičnih čašic),
pregled rodil in umetno osemenjevanje,
pri samicah lahko uporabljamo rigidni endoskop pri pregledu nožnice in rodil.

Endoskopija nam omogoča hitrejši in vsekakor manj invaziven pregled prebavil kot diagnostična laparotomija (diagnostični kirurški postopek pregleda trebušne votline) in jo štejemo med minimalno invazivne posege. Prednost endoskopije je, da lahko različna obolenja ugotovimo v zgodnji fazi, postavimo pravo diagnozo in določimo ustrezno zdravljenje.

Obolenja prebavil se kažejo z različnimi kliničnimi znaki:

regurgitacija (za razliko od bruhanja je hrana, ki se nahaja v požiralniku, izvržena pasivno, torej brez napenjanja trebušnih mišic),
neješčnost ali zmanjšan apetit,
disfagija (oteženo požiranje),
odinofagija (bolečina pri požiranju),
napenjanje brez bruhanja,
ptializem (konstantno slinjenje),
bruhanje/krvavo bruhanje,
driska/krvava driska,
nezmožnost iti na blato,
konstantno napenjanje,
nepojasnjeno drsanje po zadnjičnem predelu,
flatulenca (vetrovi),
zgubljanje teže,
bolečine v trebuhu (zgrbljena drža, stokanje).

Opisani znaki seveda ne pomenijo takojšnje indikacije za endoskopijo, omenjamo jih zaradi lažjega prepoznavanja znakov bolezni s strani lastnika.

Za razliko od endoskopije pri ljudeh je pri naših pacientih za opravljanje endoskopije potrebna pomiritev pacienta ali splošna anestezija. To dejstvo lahko omejuje uporabo endoskopije pri pacientih, ki slabo prenašajo narkozo. Zato mora veterinar pretehtati in oceniti smiselnost posega pri vsakem pacientu posebej. Z uporabo sodobnih diagnostičnih metod ter anestezijskih protokolov in monitoringa (spremljanja EKG-ja, frekvence dihanja in pulza, nasičenosti tkiv s kisikom, vsebnost CO2 pri izdihu, temperature pacienta ipd.) je tveganje pri narkozi postalo precej manjše, kot je bilo v preteklosti. Posledično je endoskopija postala zelo uporabna metoda diagnostike in terapije, zato jo s pridom izkoriščamo. Endoskopska oprema ni več privilegij univerzitetnih klinik in je dosegljiva tudi veterinarjem praktikom na referenčnih klinikah in v specializiranih ambulantah.