Članki

Enteroskopija

Pregled dvanajstnika in dela jejunuma

Enteroskopija pomeni pregled dvanajstnika in dela jejunuma (tešče črevo) s pomočjo endoskopa.

Endoskopija tankega črevesja je neprecenljiva minimalno invazivna metoda, s pomočjo katere pregledujemo in jemljemo vzorce sluznice tankega črevesja. Omejitev endoskopije se nanaša predvsem na dolžino endoskopa. Človeški endoskopi so dolgi 100 cm, medtem ko so veterinarski dolgi do 140 cm in omogočajo pregled daljšega segmenta črevesja. Spremembe v globljih plasteh stene črevesja, ki niso vidne na sluznici, veliko lažje diagnosticiramo s kombinacijo ultrazvoka in endoskopije.

Klinični znaki, ki kažejo na obolenja prebavil so:

  • slabost,
  • slinjenje,
  • bruhanje/krvavo bruhanje (hematemeza),
  • regurgitacija (vračanje hrane, ki zastaja v požiralniku),
  • driska/krvava driska (melena),
  • neprijeten zadah,
  • neješčnost,
  • hujšanje.

Pred posegom endoskopije je pomembno opraviti temeljito jemanje anamneze (zgodovine poteka bolezni), splošni klinični pregled, pregled krvi, urina, blata, ultrazvok trebušne votline, nativno in kontrastno rentgensko slikanje trebušne votline. Zgoraj opisani klinični znaki so namreč lahko posledica različnih obolenj, ki ne izvirajo iz prebavil. Primer so različne endokrine, infekcijske, metabolne in rakaste bolezni. Pri biopsiji tankega čreva dobimo le majhne, površinske kose sluznice, kar nam včasih ne pokaže dejanskega stanja in razsežnosti patologije črevesja. Zato je pri vprašljivih diagnozah potreben klasični kirurški ali asistirani laparoskopski (minimalno invazivni) poseg, da dobimo vse plasti črevesne stene. Endoskopija je manj invazivna kot klasična kirurgija ali laparoskopija, in zato zmanjša komplikacije in hospitalizacijo pacienta.

Indikacije za enteroskopijo so:

  • bolezni tankega črevesja,
  • driska/krvava driska (melena),
  • bruhanje/krvavo bruhanje (hematemeza),
  • bolezni debelega črevesja,
  • drugo.

Patologija črevesja se pogosto kaže le z dalj časa trajajočim (kroničnim) bruhanjem, drisko ali hujšanjem. Pred enteroskopijo moramo pacienta postiti vsaj 12 do 24 ur. Za temeljit pregled morajo biti prebavila popolnoma prazna. Postopek poteka v splošni anesteziji.

Najpogostejše diagnoze, ki jih postavimo s pomočjo enteroskopije so:

  • IBD (inflamatory bowel disease – vnetna bolezen črevesja),
  • granulomatozni enteritis,
  • limfangiektazija (razširitev limfnih žil, skozi katere uhajajo beljakovine),
  • novotvorbe,
  • tujek,
  • razjeda.

Klinični znaki bolezni požiralnika, želodca in črevesja, se velikokrat prekrivajo in lahko vključujejo vse tri dele prebavil. Zaradi tega se pri endoskopiji ni smiselno omejiti le na dvanajstnik in jejunum, temveč je potrebno pregledati tudi požiralnik, želodec in včasih tudi vito (ileum) in debelo črevo (colon).