Hrbtenica je sestavljena iz 7 vratnih, 13 prsnih in 7 ledvenih vretenc in se nadaljuje v križnico ter rep.

Kaj je ledvenokrižni spoj?

Ledvenokrižni spoj je povezava med zadnjim ledvenim vretencem (L7) in križnico (križnica predstavlja povezavo med hrbtenico in medenico). Zadnje ledveno vretence in križnica sta, tako kot ostala vretenca, povezana s sklepom, vezmi in mišicami. Med telesi vretenc se nahaja medvretenična ploščica (diskus), ki deluje kot blazina za blažitev sil v času obremenitve. Medvretenčna ploščica je sestavljena iz zunanjega fibroznega obroča in želatinaste sredice. Hrbtenjačni živec se pri psu končuje na področju 5. ali 6. ledvenega vretenca in razcepi na posamezne živce, imenovane cauda equina. Posamičen par živcev izhaja iz hrbtenjačnega kanala skozi odprtine med dvemi vretenci. Korenine živcev se izven hrbtenice vejijo v posamezne živce (femoralni, ishiadični, pelvični, poplitealni), ki oživčujejo zadnje okončine, rep, mišice sečnega mehurja in anusa.

Beseda sindrom označuje skupek kliničnih znakov, ki nastanejo zaradi pritiska na hrbtenjačni živec ali živčne korenine na ledveno-križnem področju. Vedeti moramo, da pravzaprav ne gre za eno bolezen, do pritiska na živec lahko pride zaradi različnih vzrokov. Najbolj pogosto so to degenerativna obolenja, kot so izpah medvretenčne ploščice, vzbrsti mehkega tkiva ob živcih, zožitve hrbtenjačnega kanala, zožitev odprtine med dvemi vretenci skozi katere izhajajo živci, posedanje vretenc, pritisk zaradi artrotičnih sprememb sklepov idr. Poleg degenerativnih poznamo še množico drugih obolenj, ki niso degenerativne narave, npr. novotvorbe, infekcijska obolenja, žilna obolenja idr. Ledvenokrižni sklep je namreč eden najbolj obremenjenih sklepov v hrbtenici. Preko tega področja se pri hoji in teku prenašajo sile iz trupa na zadnje okončine. Posledica konstantnih obremenitev in genetskih predispozicij so degenerativne spremembe medvretenčnih sklepov, vretenc, medvretenčnih ploščic in mehkih tkiv v tem področju. Zaradi degeneracije medvretenčna ploščica izgubi svoje sposobnosti raztezanja in prilagajanja silam, ki delujejo nanjo. Zato pride do t.i. zdrsa medvretenčne ploščice v hrbtenični kanal.

Znaki

Pritisk na živec oz. živčno ovojnico lahko povzroči bolečino ali celo izgubo funkcije živca (pareza-delna izguba, paraliza-popolna izguba). Najbolj pogosto so prizadeti srednje stari in starejši psi velikih pasem (nemški ovčar, doberman, dalmatinec, zlati prinašalec…). Lahko so prizadeti tudi psi manjših pasem, ki se pogosto postavljajo na zadnje noge. Večinoma gre za kronično progresivne procese, ki se sprva kažejo samo z bolečino, kasneje pa lahko napredujejo do pareze ali paralize zadnjih okončin, repa, zapiralke sečnega mehurja in anusa.

Klinični znaki so odvisni od stopnje in mesta pritiska na živec:

Bolečina v križu
Težko vstajanje in sedanje
Nizka drža zadnjega dela telesa
Šepanje na zadnje okončine
Povešen, flaciden rep
Izguba mišične moči v zadnjih okončinah
Slabša koordinacija zadnjih okončin
Uhajanje urina in blata

Za potrditev suma in lokalizacijo težave je potreben natančen ortopedski in nevrološki pregled. Z natančnim pregledom izključimo obolenja, ki imajo podobne klinične znake kot so kolčna displazija, obolenja kolen in skočnih sklepov, druga bolezenska stanja, ki se pojavljajo v ledvenokrižnem področju, sistemske bolezni idr. Zelo pomembna je natančna nevrološka lokalizacija, ki ji sledijo diagnostične preiskave. Potrditev diagnoze se izvaja z rentgenskim slikanjem, še bolj natančno pa z MR ali CT slikanjem ter elektrodiagnostičnimi preiskavami.

Zdravljenje

Način zdravljenja je odvisen od diagnoze, stopnje nevrološkega deficita in bolečine, starosti pacienta, morebitnih drugih obolenj. Nekirurško zdravljenje lahko kratkoročno prispeva k izboljšanju kliničnih znakov z zmanjšanjem bolečine. V poštev pride pri pacientih z blago kompresijo diska in minimalno bolečino. Nekirurška terapija zajema mirovanje, fizioterapijo, manualno terapijo, ultrazvočno, lasersko, elektromagnetno terapijo, prilagoditev obsega gibanja (dolgoročno), protibolečinska in protivnetna zdravila, šok-valovno terapijo (z namenom terapije globljih plasti prizadetega tkiva), hidroterapijo, akupunkturo. Med kirurškimi načini zdravljenja se najpogosteje uporabljajo: dekompresivna kirurgija (laminektomija) in distrakcija (rastegovanje)-stabilizacija ledvenokrižnega dela hrbtenice .